Infectious Diseases Act

1. USMERJENA ZDRAVSTVENA VZGOJA IN SVETOVANJE 11. člen Usmerjena zdravstvena vzgoja in svetovanje kot ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni je usmerjena na trenutno pomembne epidemiološke razmere na posameznem območju in v določenem okolju in se izvaja po programu. Program določi Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in opredeli prednostna področja.

2. ZGODNJE ODKRIVANJE VIROV OKUŽBE IN BOLNIKOV Z NALEZLJIVIMI BOLEZNIMI TER POSTAVITEV DIAGNOZE 12. člen Vsak zdravnik, ki odkrije ali posumi na nalezljivo bolezen na podlagi anamnestičnih podatkov, kliničnega pregleda in epidemioloških razmer, mora nemudoma izvesti ustrezne ukrepe, določene s tem zakonom. V primerih, določenih s pravilnikom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona, je treba diagnozo nalezljive bolezni potrditi z mikrobiološko diagnostiko povzročitelja. Mikrobiološko diagnostiko in identifikacijo opravljajo pooblaščeni oziroma referenčni mikrobiološki laboratoriji, ki jih določi minister, pristojen za zdravje. 13. člen Osebo, ki jo je poškodovala stekla žival ali je bila v stiku s steklo živaljo ali z živaljo, za katero se sumi, da je stekla, mora zdravnik takoj napotiti v specializirano (antirabično) ambulanto pristojnega zavoda za zdravstveno varstvo.

3. PRIJAVLJANJE NALEZLJIVIH BOLEZNI IN EPIDEMIJ 14. člen Zdravnik mora takoj po postavljeni diagnozi oziroma sumu nalezljive bolezni prijaviti pristojnemu zavodu za zdravstveno varstvo: 1. vsak pojav nalezljive bolezni iz 8. člena tega zakona ali smrt zaradi nje; 2. vsak sum na davico, gnojni meningitis, virusno hemoragično mrzlico, kolero, kugo, ošpice, otroško paralizo, pljučni antraks in steklino; 3. vsako epidemijo ali sum na epidemijo nalezljive bolezni; 4. vsako izločanje povzročitelja trebušnega tifusa, drugih salmonel, šigel, kampilobaktra, jersinije in lamblije; 5. vsako nosilstvo virusov hepatitisa B in C, povzročiteljev aidsa in povzročiteljev malarije; 6. vsak ugriz in stik s steklo živaljo ali na steklino sumljivo živaljo. Način prijavljanja je določen s pravilnikom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. 15. člen Zavod za zdravstveno varstvo mora o vsakem pojavu ali sumu na zoonozo takoj obvestiti krajevno pristojno veterinarsko inšpekcijo. Fizične in pravne osebe, ki opravljajo veterinarsko dejavnost, morajo takoj obvestiti pristojni zavod za zdravstveno varstvo o vsaki bolezni ali poginu živali zaradi zoonoz. 16. člen Na podlagi prijav iz 14. člena tega zakona ter podatkov laboratorijskih preiskav o povzročiteljih nalezljivih bolezni Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo spremljajo gibanje nalezljivih bolezni in vodijo evidence v skladu s posebnim zakonom ter o tem obveščajo ministrstvo, pristojno za zdravje.

4. EPIDEMIOLOŠKA PREISKAVA 17. člen Epidemiološka preiskava odkriva vire okužbe in poti prenašanja ter obsega epidemiološko anketiranje, poizvedovanje in mikrobiološko diagnostiko. Epidemiološko preiskavo odredi zdravnik iz prvega odstavka 12. člena tega zakona ali pristojni zavod za zdravstveno varstvo na podlagi prijave iz 14. člena tega zakona. Z ugotovitvami epidemiološke preiskave Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in pristojni zavodi za zdravstveno varstvo seznanijo zdravstveno inšpekcijo.

5. OSAMITEV, KARANTENA, OBVEZNO ZDRAVLJENJE IN PREVOZ BOLNIKOV 18. člen Osamitev (izolacija) je ukrep, s katerim lečeči zdravnik, območni zavod za zdravstveno varstvo ali Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije zbolelemu za nalezljivo boleznijo, omeji svobodno gibanje, kadar to lahko povzroči direkten ali indirekten prenos bolezni na druge osebe. Glede na način prenosa nalezljive bolezni in stanje kužnosti bolnika se določi vrsta osamitve, ki lahko poteka na bolnikovem domu, v zdravstvenem zavodu (hospitalizacija) ali v za ta namen posebej določenem prostoru. Popolna osamitev je obvezna za bolnike s pljučno kugo, pljučnim vraničnim prisadom, diseminiranim pasavcem, steklino ali z virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg). Osamitev lahko traja največ toliko časa, kolikor traja kužnost. Način in trajanje osamitve določa pravilnik iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. 19. člen Karantena je ukrep, s katerim se začasno omeji svobodno gibanje, določijo čas in način njenega prestajanja in obvezni zdravstveni pregledi zdravim osebam, za katere se sumi, da so bile v stiku s povzročiteljem kuge, virusne hemoragične mrzlice (Ebola, Lassa, Marburg) ali povzročiteljem druge nalezljive bolezni, za katero je minister, pristojen za zdravje, ali Vlada Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 7. člena tega zakona razglasila epidemijo ali je na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije odločila, da je zaradi nevarnosti hitrega širjenja okužbe za posamezno nalezljivo bolezen, ki predstavlja veliko tveganje za zdravje, potreben tak ukrep. Kot stik iz prejšnjega odstavka se šteje, da je bila oseba v visoko tveganem stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni, kot ga opredeljuje Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, ali pa da oseba prihaja iz območja z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni. Vlada Republike Slovenije lahko na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije določi izjeme od karantene po visoko tveganemu stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni. Območja z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem posamezne nalezljive bolezni in morebitne izjeme od karantene za osebe, ki prihajajo iz teh območij, določi Vlada Republike Slovenije na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, ki z epidemiološko oceno ugotovi, da gre za območje z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni. Vlada Republike Slovenije pri določitvi območij z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem posamezne nalezljive bolezni lahko upošteva tudi podatke Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni. Karanteno odredi minister, pristojen za zdravje, oziroma od njega pooblaščena oseba (v nadaljnjem besedilu: organ, pristojen za odreditev karantene). Zoper odločbo o odreditvi karantene ni pritožbe. Čas trajanja karantene za posamezno nalezljivo bolezen predlaga Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, pri čemer ne sme biti daljši od najdaljše inkubacijske dobe za to nalezljivo bolezen. Vlada Republike Slovenije lahko na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije skrajša čas trajanja karantene pri posamezni nalezljivi bolezni. Minister, pristojen za zdravje, lahko na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, določi, da se karantena za posamezno nalezljivo bolezen lahko izvaja na domu. 19.a člen Kadar se karantena za posamezno nalezljivo bolezen na podlagi sklepa ministra, pristojnega za zdravje, iz prejšnjega člena izvaja na domu ali na drugem naslovu bivanja, ki ga izbere oseba (v nadaljnjem besedilu: karantena na domu), osebo, za katero je bilo v epidemiološki preiskavi iz 17. člena tega zakona ugotovljeno, da je bila v visoko tveganem stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni, in osebo, ki prihaja iz območja z visokim tveganjem za okužbo, ki je znotraj meja Republike Slovenije, v karanteno na domu napoti Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Kadar je območje z visokim tveganjem za okužbo izven meja Republike Slovenije, osebo, ki prihaja iz tega območja, v karanteno na domu napoti Policija. Oseba ob napotitvi v karanteno na domu iz prejšnjega odstavka podpiše izjavo o seznanitvi z napotitvijo v karanteno na domu (v nadaljnjem besedilu: izjava o karanteni na domu), ki je nepreklicna. Minister, pristojen za zdravje, lahko določi obrazec izjave o karanteni na domu. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije za namen priprave izjave o karanteni na domu oziroma zaradi odreditve karantene na domu z odločbo v skladu s prvim odstavkom 19.c člena tega zakona od osebe pridobi naslednje podatke: 1. osebno ime, 2. dan, mesec in leto rojstva, 3. enotno matično številko občana (EMŠO), če jo oseba ima, 4. naslov stalnega ali začasnega bivališča in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 5. naslov bivanja, ki ga je oseba izbrala za čas trajanja karantene na domu, in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 6. telefonska številka, 7. elektronski naslov, če ga oseba ima, 8. osebno ime, enotno matično številko občana (EMŠO), če jo zakoniti zastopnik ima, vrsto in številko osebnega dokumenta, naslov stalnega ali začasnega bivališča in elektronski naslov zakonitega zastopnika za mladoletno osebo. Policija za namen priprave izjave o karanteni na domu oziroma zaradi odreditve karantene na domu z odločbo v skladu s prvim odstavkom 19.c člena tega zakona od osebe pridobi naslednje podatke: 1. osebno ime, 2. dan, mesec in leto rojstva, 3. enotno matično številko občana (EMŠO), če jo oseba ima, 4. naslov stalnega ali začasnega bivališča in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 5. naslov bivanja, ki ga je oseba izbrala za čas trajanja karantene na domu, in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 6. telefonska številka, 7. elektronski naslov, če ga oseba ima, 8. osebno ime, enotno matično številko občana (EMŠO), če jo zakoniti zastopnik ima, vrsto in številko osebnega dokumenta, naslov stalnega ali začasnega bivališča in elektronski naslov zakonitega zastopnika za mladoletno osebo, 9. spol, 10. državljanstvo, 11. vrsto in številko dokumenta, s katerim oseba prehaja državno mejo. V izjavi o karanteni na domu Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije oziroma Policija navedeta razlog napotitve v karanteno na domu, čas trajanja karantene na domu, ki je določen v skladu s četrtim odstavkom prejšnjega člena, naslov bivanja, ki ga je za čas trajanja karantene na domu oseba izbrala sama, in da kršitev izjave pomeni prekršek po tem zakonu. Izjava o karanteni na domu vsebuje naslednje podatke o osebi: 1. osebno ime, 2. dan, mesec in leto rojstva, 3. enotno matično številko občana (EMŠO), če jo oseba ima, 4. naslov stalnega ali začasnega bivališča in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 5. naslov bivanja, ki ga je oseba izbrala za čas trajanja karantene na domu, in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 6. telefonska številka, 7. elektronski naslov, če ga oseba ima, 8. osebno ime, enotno matično številko občana (EMŠO), če jo zakoniti zastopnik ima, vrsto in številko osebnega dokumenta, naslov stalnega ali začasnega bivališča in elektronski naslov zakonitega zastopnika za mladoletno osebo, 9. spol, 10. državljanstvo, 11. vrsto in številko dokumenta, s katerim oseba prehaja državno mejo, 12. datum in uro vstopa v Republiko Slovenijo in naziv vstopnega mejnega prehoda, kontrolne točke ali mesta prestopa državne meje. Izjava o karanteni na domu vsebuje podatke iz 9. do 12. točke prejšnjega odstavka samo v primeru karantene na domu zaradi prihoda iz območja z visokim tveganjem za okužbo, ki je izven meja Republike Slovenije. Oseba mora izjavo o karanteni na domu podpisati lastnoročno v dveh izvodih ali z varnim elektronskim podpisom. En izvod podpisane izjave o karanteni na domu prejme oseba, drug izvod pa Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije oziroma Policija. S podpisom izjave o karanteni na domu se oseba zaveže, da bo ostala na naslovu bivanja v času karantene na domu, ki ga je za čas trajanja karantene na domu izbrala sama in je naveden v izjavi o karanteni na domu, ter omejila fizične stike z osebami, ki ne prebivajo na tem naslovu. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije posreduje osebi izjavo o karanteni na domu v podpis na elektronski naslov, ki ga je oseba navedla. Če oseba nima elektronskega naslova, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije posreduje izjavo o karanteni na domu pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v fizični obliki kot svojo dejavnost, ki izvede osebno vročitev v 24 urah. Če je osebi izjava o karanteni na domu posredovana na elektronski naslov, mora oseba lastnoročno podpisano izjavo o karanteni na domu v elektronski kopiji oziroma izjavo o karanteni na domu, podpisano z varnim elektronskim podpisom, posredovati na elektronski naslov Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije do izteka naslednjega dne po prejemu izjave o karanteni na domu na elektronski naslov. Če je osebi izjava o karanteni na domu osebno vročena, jo mora oseba ob vročitvi lastnoročno podpisati in en izvod podpisane izjave o karanteni na domu vrniti vročevalcu. Podatki o osebi, ki je podpisala izjavo o karanteni na domu, se posredujejo v evidenco karanten na domu iz prvega odstavka 19.č člena tega zakona po prejemu podpisane izjave o karanteni na domu. Policija izjavo o karanteni na domu izroči osebi v podpis neposredno ob vstopu v Republiko Slovenijo. Če je oseba zaposlena, mora v 24 urah od napotitve v karanteno na domu obvestiti svojega delodajalca, da je v karanteni na domu. Oseba, ki je v karanteni na domu in ne more opravljati dela, je upravičena do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva v skladu z zakonom. Kot dokazilo za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva šteje izjava o karanteni na domu, podpisana v skladu z drugim odstavkom tega člena, oziroma potrjena v skladu s šestim odstavkom 19.b člena tega zakona. Policija vodi evidenco podatkov iz četrtega odstavka tega člena in podatek o državi oziroma območju z visokim tveganjem za okužbo izven Republike Slovenije, iz katerega prihaja oseba, ter podatek o datumu začetka in konca karantene na domu največ 30 dni. 19.b člen Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije zagotavlja in upravlja informacijsko rešitev za pridobitev izjave o karanteni na domu (v nadaljnjem besedilu: informacijska rešitev), ki je namenjena prijavi visoko tveganega stika s povzročiteljem nalezljive bolezni ali prihoda iz območja z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni iz 19. člena tega zakona. Oseba, ki je bila v visoko tveganem stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni, ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena, lahko sama pridobi izjavo o karanteni na domu v informacijski rešitvi, kadar je neposredno od osebe s potrjeno okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni iz petega odstavka 19. člena tega zakona obveščena, da je visoko tvegani stik. Oseba lahko sama pridobi izjavo v informacijski rešitvi tudi v primeru, če je o visoko tveganem stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni obveščena prek prostovoljne mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z drugimi uporabniki s potrjeno okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni iz petega odstavka 19. člena tega zakona. Oseba, ki prihaja iz območja z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni iz petega odstavka 19. člena tega zakona, ki je izven meja Republike Slovenije, ne glede na prvi odstavek prejšnjega člena, lahko sama pridobi izjavo o karanteni na domu pred prihodom v Republiko Slovenijo v informacijski rešitvi, vendar največ pet dni pred prihodom. Vlada Republike Slovenije lahko skrajša ta čas. V primeru iz drugega odstavka tega člena oseba zaradi pridobitve izjave o karanteni na domu v informacijski rešitvi izpolni naslednje podatke: 1. osebno ime, 2. dan, mesec in leto rojstva, 3. enotno matično številko občana (EMŠO), če jo oseba ima, 4. naslov stalnega ali začasnega bivališča in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 5. naslov bivanja, ki ga je oseba izbrala za čas trajanja karantene na domu, in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 6. telefonska številka, 7. elektronski naslov, 8. osebno ime, enotno matično številko občana (EMŠO), če jo zakoniti zastopnik ima, vrsto in številko osebnega dokumenta, naslov stalnega ali začasnega bivališča in elektronski naslov zakonitega zastopnika za mladoletno osebo, 9. osebno ime osebe s potrjeno okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni iz petega odstavka 19. člena tega zakona, od katere je bila neposredno obveščena, da je visoko tvegani stik in datum visoko tveganega stika, 10. datum obvestila o visoko tveganem stiku v primeru, ko je bila o temu obveščena prek prostovoljne mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z drugimi uporabniki s potrjeno okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni iz petega odstavka 19. člena tega zakona. V primeru iz tretjega odstavka tega člena oseba zaradi pridobitve izjave o karanteni na domu v informacijski rešitvi izpolni naslednje podatke: 1. osebno ime, 2. dan, mesec in leto rojstva, 3. enotno matično številko občana (EMŠO), če jo oseba ima, 4. naslov stalnega ali začasnega bivališča in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 5. naslov bivanja, ki ga je oseba izbrala za čas trajanja karantene na domu, in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 6. telefonska številka, 7. elektronski naslov, 8. osebno ime, enotno matično številko občana (EMŠO), če jo zakoniti zastopnik ima, vrsto in številko osebnega dokumenta, naslov stalnega ali začasnega bivališča in elektronski naslov zakonitega zastopnika za mladoletno osebo, 9. spol, 10. državljanstvo, 11. vrsto in številko dokumenta, s katerim oseba prehaja državno mejo, 12. datum vstopa v Republiko Slovenijo, 13. naziv vstopnega mejnega prehoda, kontrolne točke ali mesta prestopa državne meje, 14. državo ali območje z visokim tveganjem za okužbo, iz katerega prihaja oseba. Oseba potrdi seznanitev z vsebino izjave o karanteni na domu v informacijski rešitvi. Potrditev vsebine izjave o karanteni na domu v informacijski rešitvi je enakovredna lastnoročnemu podpisu izjave in je nepreklicna. Po potrditvi izjave o karanteni na domu v informacijski rešitvi se izjava nemudoma posreduje na elektronski naslov osebe, podatki iz izjave pa v evidenco karanten na domu iz prvega odstavka 19.č člena tega zakona. S potrditvijo izjave o karanteni na domu v informacijski rešitvi se oseba zaveže, da bo ostala na naslovu bivanja v času karantene na domu, ki ga je za čas trajanja karantene na domu izbrala sama in je naveden v izjavi o karanteni na domu, ter omejila fizične stike z osebami, ki ne prebivajo na tem naslovu. 19.c člen Kadar oseba, ki je napotena v karanteno na domu odkloni podpis izjave o karanteni na domu, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije ali Policija podatke, ki sta jih pridobila od osebe v skladu s tretjim oziroma četrtim odstavkom 19.a člena tega zakona, skupaj z opisom razloga za napotitev v karanteno na domu in dokazi za obstoj tega razloga, nemudoma posredujeta organu, pristojnemu za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona. Enako ravnata, kadar od osebe ne prejmeta enega izvoda podpisane izjave iz drugega odstavka prejšnjega člena. Organ, pristojen za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona, osebi odredi karanteno na domu z odločbo (v nadaljnjem besedilu: odločba o karanteni na domu). Oseba, ki ji je z odločbo odrejena karantena na domu, mora ostati na naslovu bivanja v času karantene na domu, ki ga je za čas trajanja karantene na domu izbrala sama, in je naveden v odločbi o karanteni na domu, in omejiti fizične stike z osebami, ki ne prebivajo na tem naslovu. V izreku odločbe o karanteni na domu se določita čas trajanja karantene na domu in naslov bivanja, ki ga je za čas trajanja karantene na domu izbrala oseba sama. Če oseba Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije oziroma Policiji v skladu s 5. točko tretjega odstavka oziroma 5. točko četrtega odstavka 19.a člena tega zakona ni navedla naslova bivanja, ki ga je za čas trajanja karantene na domu izbrala sama, se ji karantena na domu odredi na naslovu stalnega ali začasnega bivališča v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe o karanteni na domu se navedeta razlog in pravna podlaga za odreditev karantene na domu. V pouku o dolžnosti predhodne pisne napovedi vložitve tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu se navede vsebina iz tretjega odstavka tega člena. Oseba, ki ji je odrejena karantena na domu, lahko v treh dneh od vročitve odločbe o karanteni na domu pri organu, pristojnem za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona pisno ali po elektronski poti z ali brez varnega elektronskega podpisa napove vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu. Če oseba ne napove vložitve tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu, odločba postane pravnomočna. Vložitev tožbe v upravnem sporu ne zadrži izvršitve odločbe o karanteni na domu. Če je napovedana vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo o karanteni na domu, organ, pristojen za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona, v osmih dneh izda odločbo o karanteni na domu s polno obrazložitvijo. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začne teči z vročitvijo odločbe o karanteni na domu s polno obrazložitvijo. Odločba o karanteni na domu iz prvega oziroma četrtega odstavka tega člena se vroči na elektronski naslov, ki ga je oseba navedla Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije oziroma Policiji v skladu s 7. točko tretjega odstavka oziroma 7. točko četrtega odstavka 19.a člena tega zakona. Če oseba elektronskega naslova ob napotitvi v karanteno na domu ni navedla ali po prejemu na elektronski naslov ne potrdi prejema do izteka naslednjega dne od dneva vročitve odločbe o karanteni na domu, ministrstvo, pristojno za zdravje, posreduje odločbo pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v fizični obliki kot svojo dejavnost, ki izvede osebno vročitev v 24 urah (v nadaljnjem besedilu: vročevalec). Vročevalec opravi osebno vročitev na naslovu, na katerem je bila osebi odrejena karantena na domu v skladu z drugim odstavkom tega člena. Če se vročitve ne da opraviti osebno na tem naslovu, vročevalec pusti odločbo o karanteni na domu v poštnem predalu ali v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku na naslovu stalnega oziroma začasnega bivališča osebe. Vročevalec pusti odločbo o karanteni na domu v poštnem predalu ali v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku na naslovu stalnega oziroma začasnega bivališča osebe tudi v primeru, ko naslov, na katerem je bila osebi odrejena karantena na domu, in naslov stalnega oziroma začasnega bivališča osebe nista ista. Vročitev se šteje za opravljeno naslednji dan. Podatke o osebah, ki jim je bila odrejena karantena na domu, organ, pristojen za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona, nemudoma po vročitvi odločbe o karanteni na domu posreduje v evidenco iz prvega odstavka 19.č člena tega zakona. Če je oseba zaposlena, mora v 24 urah od vročitve odločbe o karanteni na domu obvestiti svojega delodajalca, da je v karanteni na domu. Oseba, ki je v karanteni na domu in ne more opravljati dela, je upravičena do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva v skladu z zakonom. Kot dokazilo za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva šteje odločba o karanteni na domu. 19.č člen Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije zaradi ukrepa karantene na domu iz 19.a, 19.b in 19.c člena tega zakona z namenom obvladovanja in preprečevanja širjenja posamezne nalezljive bolezni iz petega odstavka 19. člena tega zakona v elektronski obliki vodi evidenco karanten na domu, tako da za vsako osebo, ki je v karanteni na domu, vodi naslednje podatke: 1. osebno ime, 2. dan, mesec in leto rojstva, 3. enotno matična številka občana (EMŠO), če jo oseba ima, 4. spol, 5. naslov stalnega ali začasnega bivališča in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 6. telefonsko številko, 7. elektronski naslov, 8. osebno ime in elektronski naslov zakonitega zastopnika za mladoletno osebo, 9. naslov bivanja, ki ga je oseba izbrala za čas trajanja karantene na domu, in številko stanovanja v primeru večstanovanjskega objekta, 10. datum začetka in konca karantene na domu, 11. razlog napotitve v karanteno na domu, 12. način napotitve osebe v karanteno na domu, 13. številko izjave o karanteni na domu oziroma odločbe o karanteni na domu, 14. državljanstvo, 15. vrsto in številko dokumenta, s katerim oseba prehaja državno mejo, 16. datum in uro vstopa v Republiko Slovenijo, 17. naziv vstopnega mejnega prehoda, kontrolne točke ali mesta prestopa državne meje in 18. državo ali območje z visokim tveganjem za okužbo, iz katerega prihaja oseba. Podatki iz 14. do 18. točke prejšnjega odstavka se vodijo samo za osebe, ki so v karanteni na domu zaradi prihoda iz območja z visokim tveganjem za okužbo, ki je izven meja Republike Slovenije. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in Policija po prejemu izjave o karanteni na domu, ki je podpisana v skladu s sedmim odstavkom 19.a člena tega zakona, podatke o napotitvi v karanteno na domu, organ, pristojen za odreditev karantene iz 19. člena tega zakona, pa podatke o odrejenih karantenah na domu z odločbo v skladu s prvim odstavkom 19.c člena tega zakona posredujejo v evidenco iz prvega odstavka tega člena. Podatki, ki jih je oseba posredovala sama v skladu s četrtim in petim odstavkom 19.b člena tega zakona, se prek informacijske rešitve neposredno posredujejo v evidenco iz prvega odstavka tega člena. Za namen nadzora nad ukrepom karantene na domu do podatkov v evidenci iz prvega odstavka tega člena dostopa Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije. Policija dostopa do podatkov v evidenci iz prvega odstavka tega člena, kadar v okviru svojih nalog in pooblastil po zakonu, ki ureja naloge in pooblastila policije, preverja, ali je bila oseba, ki je v policijskem postopku, napotena v karanteno na domu oziroma ji je bila odrejena karantena na domu. Podatki iz evidence iz prvega odstavka tega člena se hranijo dve leti po napotitvi osebe v karanteno na domu. Vse pravice oseb v zvezi s podatki v evidenci iz prvega odstavka tega člena, ki niso urejene s tem zakonom, se izvajajo v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. 20. člen Osebe, ki zbolijo ali za katere se sumi, da so zbolele za nalezljivo boleznijo se morajo zdraviti v skladu s pravilnikom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona v vsakem primeru, ko bi opustitev zdravljenja ogrozila zdravje drugih ljudi ali povzročila širjenje nalezljive bolezni. 21. člen Osebe, za katere sta odrejeni osamitev ali karantena, se smejo prevažati samo na način in pod pogoji, ki onemogočajo širjenje okužbe. Način in pogoje prevoza določi minister, pristojen za zdravje.

6. CEPLJENJE (IMUNIZACIJA IN IMUNOPROFILAKSA) TER ZAŠČITA Z ZDRAVILI (KEMOPROFILAKSA) 22. člen Obvezno je cepljenje: - proti hemofilusu influence b, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B; - proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena tega zakona. O opravljenem cepljenju je treba izdati potrdilo, voditi evidenco in poročati območnim zavodom za zdravstveno varstvo oziroma Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije v skladu s predpisom, ki ga izda minister, pristojen za zdravje. 22.a člen Zdravnik, ki opravlja cepljenje, mora s pregledom osebe, ki se cepi, in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo. Med razloge za opustitev cepljenja se štejejo: - alergija na sestavine cepiva, - resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva, - bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Ne glede na tretjo alineo prejšnjega odstavka se med razloge za opustitev cepljenja po tem zakonu ne štejejo akutne bolezni ali vročinska stanja, zaradi katerih se cepljenje začasno odloži. Če zdravnik, ki opravlja cepljenje, ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja iz prvega odstavka tega člena, mora dati predlog za opustitev cepljenja, ki mora biti strokovno utemeljen in obrazložen. Zdravstvena dokumentacija osebe iz prvega odstavka tega člena je sestavni del predloga za opustitev cepljenja. Poleg zdravnika, ki opravlja cepljenje, predlog iz prejšnjega odstavka lahko da tudi oseba iz prvega odstavka tega člena ali njeni starši oziroma skrbniki. Predlogu iz četrtega odstavka tega člena mora biti priložena zdravstvena dokumentacija, ki dokazuje navedbe iz drugega odstavka tega člena in vključuje: - v primeru zatrjevane alergije na sestavine cepiva navedbo, na katere sestavine cepiva je oseba alergična in dokazilo o alergiji na sestavine cepiva in kako je bila ta diagnosticirana; - v primeru zatrjevanega resnega neželenega učinka po predhodnem odmerku istega cepiva navedbo, kakšen neželen učinek je utrpela oseba, navedbo časa pojava zatrjevanega neželenega učinka in navedbo vrste cepiva ter dokazilo, iz katerega je razvidna zdravstvena obravnava zatrjevanega resnega neželenega učinka; - v primeru zatrjevane bolezni ali zdravstvenega stanja, ki je nezdružljivo s cepljenjem, navedbo bolezenskih stanj, zaradi katerih se predlaga opustitev in dokazilo, ki potrjuje zatrjevano bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Zdravstvena dokumentacija iz prejšnjega odstavka se nanaša izključno na osebo, pri kateri naj bi se cepljenje opustilo. Obrazec predloga za opustitev cepljenja z naborom podatkov iz tega člena določi minister. Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje. Če predlogu ni priložena ustrezna zdravstvena dokumentacija iz šestega odstavka tega člena, ministrstvo, pristojno za zdravje, predlog zavrže. 22.b člen Ministrstvo, pristojno za zdravje, pošlje predlog za opustitev cepljenja Komisiji za cepljenje (v nadaljnjem besedilu: komisija). Tričlansko komisijo iz prejšnjega odstavka imenuje minister, pristojen za zdravje. Sredstva za delo komisije se zagotavljajo iz državnega proračuna. Minister, pristojen za zdravje, podrobneje določi način dela komisije. 22.c člen Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja proučiti predlog za opustitev cepljenja. Če oceni za potrebno, zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede. Zahtevo za razgovor pred komisijo lahko poda oseba oziroma njeni starši, skrbniki ali zakoniti zastopniki. Če se vlagatelj zahteve ne udeleži razgovora, na katerega je bil povabljen v skladu z zakonom, se šteje, da se je zahtevi odpovedal in se postopek lahko nadaljuje. Po opravljenem postopku iz prvega in drugega odstavka tega člena komisija da strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje, najpozneje 90 dni od prejema predloga za opustitev cepljenja. Strokovno mnenje iz prejšnjega odstavka mora vsebovati: - navedbo nalezljive bolezni, zoper katero naj se opusti oziroma naj se ne opusti cepljenje, - razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo, - časovno obdobje, za katero naj se opusti cepljenje, - navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi se oseba morala cepiti. Strokovno mnenje iz prejšnjega odstavka lahko vsebuje tudi druge predloge v zvezi s cepljenjem. 22.č člen Na podlagi strokovnega mnenja komisije minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja v 30 dneh od prejema strokovnega mnenja iz prejšnjega člena. Odločba mora vsebovati: - navedbo nalezljive bolezni, zoper katero se opušča ali ne opušča cepljenje, - razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo, - časovno obdobje, za katero velja opustitev cepljenja, - navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi se oseba morala cepiti. V primeru iz petega odstavka prejšnjega člena mora odločba vsebovati tudi predloge v zvezi s cepljenjem. Zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Odločba se vroči zdravniku, ki cepi, in osebi, ki naj se cepi, oziroma njenim staršem, skrbnikom ali zakonitim zastopnikom, če je ta oseba mladoletna ali opravilno nesposobna. Odločitev o opustitvi cepljenja se vpiše v zdravstveno dokumentacijo in knjižico o cepljenju osebe iz 22.a člena tega zakona. 23. člen V primeru, ko obstaja nevarnost nastanka bolezni, preden učinkuje cepivo, je obvezna zaščita s specifičnimi imunoglobulini (imunoprofilaksa) proti steklini in tetanusu, v določenih primerih pa tudi proti hepatitisu B in drugim boleznim, če to zahtevajo epidemiološke razmere. 24. člen Če z drugimi ukrepi ni mogoče zagotoviti varnosti pred okužbo, je zaščita z zdravili (kemoprofilaksa) obvezna za osebe, ki so izpostavljene okužbi s tuberkulozo, davico, kolero, pljučno kugo, invazivno meningokokno okužbo, meningitisom, katerega povzročitelj je H. influenzae ter v določenih primerih za osebe, ki so bile v stiku z bolnikom z oslovskim kašljem, škrlatinko ali streptokokno angino. Zaščita z zdravili je obvezna tudi za osebe, ki odhajajo na območja, kjer je malarija oziroma določene nalezljive bolezni, pri katerih obstajajo epidemiološki razlogi za zaščito z zdravili, in za osebe, ki prihajajo s teh območij. 25. člen Letni program cepljenja in zaščite z zdravili ter pogoje in način izvedbe letnega programa določi minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Letni program določi tudi izvajalce ter način nabave in razdeljevanja cepiv ter specifičnih imunoglobulinov. V postopku priprave programa iz prejšnjega odstavka je potrebno pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede njegovih finančnih posledic.

7. DEZINFEKCIJA, DEZINSEKCIJA IN DERATIZACIJA 26. člen Dezinfekcija ali razkuževanje je odstranitev in uničevanje bolezenskih klic s predmetov, snovi in okolja. Obvezna je dezinfekcija izločkov, osebnih in drugih predmetov ter prostorov, kjer je bila oseba, ki je zbolela za nalezljivo boleznijo, pri kateri obstaja neposredna nevarnost za širjenje bolezni. 27. člen Dezinsekcija je zatiranje in uničevanje mrčesa (insektov). Obvezna je dezinsekcija oseb in osebnih predmetov, stanovanjskih, poslovnih in drugih prostorov ter vozil v primeru zbolelih za nalezljivo boleznijo, katere prenašalec je mrčes, kakor tudi naseljenih krajev, kjer so komarji, ki prenašajo povzročitelje nalezljivih bolezni in obstaja nevarnost za širjenje bolezni. Obvezno je razuševanje (depedikulacija) ušivih oseb. 28. člen Deratizacija je zatiranje podgan, miši in drugih škodljivih glodalcev. Obvezna je deratizacija v naseljenih krajih, pristaniščih, letališčih, na ladjah in drugih sredstvih javnega prometa ter v skladiščih in delovnih prostorih, kadar se pojavi ali obstaja nevarnost, da se pojavi nalezljiva bolezen, katere vir okužbe ali prenašalci so glodalci. 29. člen Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije spremlja učinkovitost in ugotavlja ustreznost posameznih sredstev za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo po tem zakonu ter vodi njihovo evidenco. 30. člen Pogoje, način in sredstva za izvajanje dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije po tem zakonu predpiše minister, pristojen za zdravje.

8. OBVEZNI ZDRAVSTVENO HIGIENSKI PREGLEDI S SVETOVANJEM 31. člen Zdravstveno higienski pregledi s svetovanjem zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni obsegajo usmerjene preglede objektov in prostorov, predmetov in oseb, svetovanje, vključno z odvzemom materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo. Pregledi iz prejšnjega odstavka so obvezni za: 1. osebe, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno, vzgojno-varstveno in zdravstveno dejavnost, ter za objekte in prostore, kjer se ta dejavnost opravlja; 2. osebe, ki opravljajo dejavnost higienske nege in rekreacije prebivalstva, ter za objekte in prostore, kjer se ta dejavnost opravlja; 3. osebe, ki pridejo v stik z živili, pitno vodo ali zdravili pri izdelavi in prometu živil in zdravil, pri oskrbi prebivalstva s pitno vodo, ter za objekte in prostore, kjer se te dejavnosti opravljajo. Delodajalci morajo omogočiti preglede iz prejšnjega odstavka v delovnih prostorih in v času, ko poteka delovni proces, razen predhodnih zdravstvenih pregledov oseb, ki se opravijo pred sklenitvijo delovnega razmerja in v sodelovanju z medicino dela. 32. člen Če obstaja neposredna nevarnost za širjenje nalezljive bolezni, se obvezni pregledi lahko odredijo tudi za: - osebe, ki so prebolele nalezljivo bolezen ter zdrave nosilce povzročiteljev nalezljivih bolezni; - potnike in njihove predmete ter sredstva v mednarodnem prometu; - druge osebe, ki s svojim delom in ravnanjem lahko prenesejo nalezljivo bolezen. Kriterije za obstoj neposredne nevarnosti za širjenje nalezljivih bolezni določi minister, pristojen za zdravje, s posebnim pravilnikom. 33. člen Prepovedano je opravljanje dela osebam pri predelavi in prometu z živili, pri oskrbi prebivalstva s pitno vodo, pri izdelavi zdravil, v vzgojno-varstvenem in vzgojno-izobraževalnem delu, pri negi in zdravljenju ljudi in v zvezi z higiensko nego in rekreacijo prebivalstva z ugotovljeno nalezljivo boleznijo, ki se lahko prenaša z živili, predmeti splošne uporabe, vodo, neposrednim ali posrednim stikom. Prepoved iz prejšnjega odstavka velja tudi za zdrave nosilce povzročiteljev nalezljivih bolezni, če s higienskimi ukrepi ni mogoče preprečiti širjenja nalezljive bolezni. Prepoved iz prejšnjih odstavkov velja, dokler zdravnik ne ugotovi prenehanja razlogov. 34. člen Za osebe iz drugega odstavka 31. in iz 32. člena tega zakona, ki so vir okužbe in zato obstaja nevarnost za širjenje bolezni, so zdravstveni pregledi obvezni, dokler ne prenehajo epidemiološki razlogi. 35. člen Oseba, ki potuje v države, kjer je nevarnost okužbe z nalezljivo boleznijo, se mora pred potovanjem, med njim in po vrnitvi iz teh držav zaščititi oziroma opraviti zdravstveni pregled v skladu s tem zakonom. 36. člen Način in obseg obveznih zdravstveno higienskih pregledov s svetovanjem ter predhodnih zdravstvenih pregledov oseb določa pravilnik iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Izvajalce določi minister, pristojen za zdravje.

9. DRUGI POSEBNI UKREPI 37. člen Ob večji epidemiji ter ob naravnih in drugih nesrečah, ki lahko povzročijo hujšo epidemijo nalezljive bolezni, lahko minister, pristojen za zdravje, odredi naslednje začasne ukrepe: 1. dolžnost zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, da opravljajo zdravstveno dejavnost v posebnih delovnih pogojih in omejitev njihove pravice do stavke; 2. prepustitev v uporabo poslovnih in drugih prostorov, opreme, zdravil in prevoznih sredstev za zdravstvene potrebe (materialna dolžnost); 3. določitev posebnih nalog fizičnim in pravnim osebam, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Ukrepi iz prejšnjega odstavka lahko trajajo največ, dokler obstajajo razlogi za širjenje epidemije. O ukrepih iz prvega odstavka tega člena minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvesti Vlado Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije. 38. člen Glede materialne dolžnosti, nadomestila plače, varstva pri izvrševanju dolžnosti, povračila škode in odgovornosti za povzročeno škodo se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. 39. člen (1) Kadar drugi ukrepi, določeni s tem zakonom, ne zadoščajo ali ne bodo zadoščali za zagotavljanje zadostnega varstva pred širjenjem oziroma za preprečevanje širjenja in obvladovanja nalezljive bolezni ter varovanje zdravja in življenja ljudi, lahko Vlada Republike Slovenije na predlog pristojnega ministra, z uredbo predpiše tudi ukrepe, določene v tem členu, če so takšni ukrepi nujni, primerni in sorazmerni za preprečevanje širjenja in obvladovanja nalezljivih bolezni ter varovanje zdravja in življenja ljudi. Vlada Republike Slovenije pri sprejemu uredbe izhaja iz strokovne ocene iz 39.a člena tega zakona ter v primeru, ko ne sledi strokovni oceni, to v predlogu uredbe tudi obrazloži. Ukrepi, določeni v tem členu, se lahko odredijo zgolj v primeru, ko minister, pristojen za zdravje, ali Vlada Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 7. člena tega zakona razglasita epidemijo nalezljive bolezni, ali v primeru, ko na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje odločita, da obstaja nevarnost hitrega širjenja nalezljive bolezni. (2) Obrazložitev predloga uredbe vsebuje najmanj: pravno podlago za ukrepe, strokovno podlago za ukrepe, ki jo vsebinsko predstavlja strokovna ocena iz 39.a člena tega zakona, rok trajanja ukrepov, človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih ukrepi omejujejo, ter razloge za odločitev o omejitvah teh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (3) Vlada Republike Slovenije lahko v skladu s prejšnjima odstavkoma v uredbi odredi, da se gibanje in zbiranje oseb ter promet blaga, izvajanje storitev ali izvajanje delovnih procesov, ki predstavljajo znatno tveganje za širjenje nalezljive bolezni, pogojuje: - z upoštevanjem higiensko varnostnih in drugih zaščitnih ukrepov glede na način prenosa nalezljive bolezni, kot so zagotavljanje osebne higiene, uporaba zaščitnih sredstev, vzdrževanje medosebne razdalje, razen določitve največjega števila oseb, ki se lahko gibajo, zbirajo ali dostopajo do blaga in storitev; - s posredovanjem osebnih podatkov odgovorni osebi javnega ali zasebnega prava, ki organizira zbiranje oseb oziroma opravlja promet blaga, izvaja storitve ali izvaja delovne procese; - s predložitvijo ustreznih dokazil o imunosti ali neokuženosti ali drugih ustreznih dokazil odgovorni osebi iz prejšnje alineje; - vse z namenom omejevanja širjenja in obvladovanja nalezljivih bolezni ter varovanja zdravja in življenja ljudi. (4) Če Vlada Republike Slovenije z upoštevanjem sorazmernosti ostalih sprejetih ukrepov iz tega odstavka po preučitvi strokovne ocene iz 39.a člena tega zakona oceni, da ukrepi, določeni v prejšnjem odstavku, ne zadoščajo ali ne bodo zadoščali za preprečevanje širjenja in obvladovanja nalezljivih bolezni ter varovanje zdravja in življenja ljudi, lahko z uredbo odredi tudi naslednje ukrepe: 1. omeji prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nalezljivo boleznijo, in sicer tako, da se kot pogoj za prihod v državo zahteva predložitev ustreznih dokazil o imunosti ali neokuženosti ali drugih ustreznih dokazil ali se od osebe, ki vstopa v državo, zahteva posredovanje osebnih podatkov v skladu s sedmim odstavkom tega člena, pri čemer se državljanu Republike Slovenije ali tujcu z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Slovenji, razen v primerih iz naslednje točke, ne sme prepovedati ali preprečiti prihoda v Republiko Slovenijo; 2. prepove prihod iz držav iz prejšnje točke tujcem, ki nimajo pravnega naslova za bivanje v Republiki Sloveniji in ne vstopajo na ozemlje Republike Slovenije, da bi uresničevali pravico do družinskega življenja z družinskimi člani tujca, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev; 3. omeji gibanje na določeno območje ali prepove dostop na določeno mesto, pri čemer upošteva značilnosti območja, zlasti gostoto poselitve, ter dostop do storitev javnega prevoza, poštnih storitev, bančnih storitev, zdravstvenih storitev in tem podobnih storitev ter dostop do prehranskih, živilskih in higienskih dobrin. Če se omejitev gibanja predpiše za območje celotne države, okuženega ali ogroženega območja ali njegovega dela, Vlada Republike Slovenije posebej utemelji nujnost takšne omejitve ter razloge, zaradi katerih omejitev gibanja znotraj dela območja države ne bi ustrezno zajezila prenosa nalezljive bolezni; 4. omeji ali prepove zbiranje oseb na območju celotne države, okuženega ali ogroženega območja ali njegovega dela v kinodvoranah, gledališčih, muzejih, knjižnicah, drugih ustanovah za izvajanje kulturne dejavnosti, gostinskih in nastanitvenih obratih, verskih objektih, v športnih objektih, na javnih prireditvah in drugih javnih krajih, razen javnih shodov in zbiranja zaradi kolektivnega uresničevanja verske svobode; 5. omeji in hkrati določi pogoje ter način izvajanja omejenega prometa z blagom, izvajanja storitev ali izvajanja delovnih procesov ali prepove promet z blagom, izvajanje storitev ali izvajanje delovnih procesov na območju celotne države, okuženega ali ogroženega območja ali njegovega dela; 6. prilagodi, omeji ali prepove pouk oziroma izvajanje vzgojno-izobraževalnega oziroma izobraževalnega programa na območju celotne države, okuženega ali ogroženega območja ali njegovega dela oziroma posameznih prostorih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja, univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih ali odredi način izvajanja pouka oziroma izvajanja vzgojno-izobraževalnega oziroma izobraževalnega programa v prostorih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja, univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih na daljavo, pri čemer se zasleduje načelo največje otrokove koristi oziroma koristi udeležencev vzgojno-izobraževalnih programov in uresničevanje pravice do izobraževanja, na način, da se izobraževanje na daljavo odredi le, če so uvedeni tudi drugi ukrepi, s katerimi se preprečuje množični stik med ljudmi, in ki primerljivo ali celo manj intenzivno posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, iz tega odstavka. (5) Če ukrepi iz četrtega odstavka tega člena ne zadoščajo ali ne bodo zadoščali za preprečevanje širjenja in obvladovanja nalezljivih bolezni ter varovanja zdravja in življenja ljudi, se lahko v času in za čas razglašene epidemije omeji javne shode zaradi izražanja mnenj in stališč o vprašanjih javnega ali skupnega pomena ter zbiranja zaradi kolektivnega uresničevanja verske svobode. (6) Z uredbo Vlada Republike Slovenije odredi tudi izjeme, ki veljajo za posamezni ukrep, vse z namenom uresničevanja načela sorazmernosti med zasledovanimi cilji posameznih ukrepov ter omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v katere se s posameznimi ukrepi posega. (7) Osebni podatki iz druge in tretje alineje tretjega odstavka tega člena obsegajo osebno ime, stalno oziroma začasno prebivališče, kontaktne podatke (telefonsko številko oziroma elektronski naslov) in podatke o imunosti ali neokuženosti ali druga ustrezna dokazila. Osebni podatki iz 1. točke četrtega odstavka tega člena obsegajo osebno ime, stalno oziroma začasno prebivališče, kontaktne podatke (telefonsko številko oziroma elektronski naslov), kraj in čas vstopa in izstopa v in iz Republike Slovenije, identifikacijsko številko prevoznega sredstva in podatke o imunosti ali neokuženosti ali druga ustrezna dokazila. Osebni podatki se obdelujejo v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in se hranijo 30 dni ter se po poteku tega roka uničijo. Do teh podatkov lahko dostopa Nacionalni inštitut za varovanje zdravja. (8) Uredbe, s katerimi se predpišejo ukrepi iz tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena, vsebujejo določbo o dolžini veljavnosti uredbe, pri čemer ta ne sme presegati petnajst dni. Uredba, ki ne opredeljuje dolžine veljavnosti, velja sedem dni od uveljavitve. (9) Vlada Republike Slovenije lahko v uredbi iz tega člena določi tudi prekrške in sankcije zanje za primer kršitve določb uredbe. 39.a člen (1) Za pripravo, spremljanje in koordinacijo ukrepov iz 39. člena tega zakona se za vsako posamezno stanje, za katero minister, pristojen za zdravje, ali Vlada Republike Slovenije na podlagi četrtega odstavka 7. člena tega zakona razglasita epidemijo nalezljive bolezni, ali v primeru, ko na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje odločita, da obstaja nevarnost hitrega širjenja nalezljive bolezni, ustanovi neodvisna strokovna skupina (v nadaljnjem besedilu: strokovna skupina). Strokovno skupino vodi predstavnik epidemiološke stroke, sestavljajo pa jo še vsaj predstavniki imunološke, sociološke, psihološke, ekonomsko-finančne in pravne stroke, strokovnjak za bolezen, ki se določi glede na predvidljive zaplete nalezljive bolezni, ter mikrobiolog. (2) V primeru, ko epidemijo razglasi ali odloči o nevarnosti hitrega širjenja nalezljive bolezni iz prejšnjega odstavka Vlada Republike Slovenije, ta ustanovi strokovno skupino. V primeru, ko epidemijo razglasi ali odloči o nevarnosti hitrega širjenja nalezljive bolezni iz prejšnjega odstavka minister, pristojen za zdravje, strokovno skupino ustanovi minister. Strokovni skupini iz prejšnjih stavkov delujeta v okviru ministrstva, pristojnega za zdravje. (3) Strokovna skupina na zahtevo Vlade Republike Slovenije oziroma ministra, pristojnega za zdravje, pripravi in sprejme obrazloženo strokovno oceno, ki zajema epidemiološke, medicinske in etične vidike, če tako oceni strokovna skupina, pa tudi družbene in psihološke vidike ter finančno-ekonomske vidike ukrepov iz 39. člena tega zakona ter opravo testa sorazmernosti posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. (4) Strokovna ocena vsebuje: - oceno stanja, skupaj z medicinskimi in epidemiološko-mikrobiološkimi podatki o širjenju in nevarnosti nalezljive bolezni ter podatki o zmogljivosti in obremenjenosti zdravstvenega sistema, ki vsebujejo tudi oceno tveganja za obdobje nadaljnjih 30 dni; - določitev najmanjšega okuženega oziroma ogroženega območja, kot na primer teritorialne enote, znotraj katerega so predlagani ukrepi primerni, nujni in sorazmerni, in ciljne populacije ukrepov; - strokovna stališča o najprimernejših ukrepih za preprečevanje nalezljive bolezni ter primerjavo teh ukrepov z vidika njihove učinkovitosti; - priporočene ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni z navedbo vrste ukrepa, okuženega oziroma ogroženega območja in ciljne populacije ukrepov; - razloge za odreditev ukrepov, ki vsebuje poročilo o koristih priporočenega ukrepa in intenziteto omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v katere se s posameznimi ukrepi posega, upoštevaje prostorske oziroma populacijske učinke posameznega predlaganega ukrepa; - oceno vpliva prometa s posameznimi vrstami blaga ter izvajanja storitev in delovnih procesov na pojav in širjenje nalezljive bolezni, ob upoštevanju stopnje omejevanja pri prometu s tem blagom ter izvajanjem storitev in delovnih procesov, in priporočilo ustreznih ukrepov iz 39. člena tega zakona in pogojev, pod katerimi se lahko ponuja posamezno blago, storitev oziroma opravlja delovni proces, če Vlada Republike Slovenije predlaga omejitev ali prepoved prometa z blagom oziroma omejitev ali prepoved izvajanja storitev in delovnih procesov, ki pomenijo znatno tveganje za širjenje nalezljive bolezni; - druge ugotovitve in priporočila. (5) Pri pripravi strokovne ocene iz tega člena ter pri pripravi predloga uredbe iz 39. člena tega zakona se upoštevajo ustaljeni kazalniki in merila za določeno nalezljivo bolezen, v skladu s pravili medicinske stroke, še zlasti: - način in hitrost prenosa okužbe z upoštevanjem vloge presimptomatskega in asimptomatskega prenosa; - bazično in efektivno reprodukcijsko število; - splošna umrljivost, presežna umrljivost, umrljivost zaradi specifičnega povzročitelja, smrtnost; - število novih okužb na določeno število prebivalcev v določenem časovnem obdobju v primerjavi s pričakovanim številom; - število aktivno okuženih oseb v določenem časovnem obdobju na določeno število prebivalcev; - raven imunosti populacije; - delež okuženih oseb glede na število opravljenih testiranj; - število obolelih oseb; - število oseb, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje; - število oseb, ki potrebujejo intenzivno terapijo; - obremenjenost zdravstvenih kapacitet glede na število obolelih oziroma obolelih s specifičnimi potrebami zdravljenja; - predvidene in znane zdravstvene, socialne ter družbene posledice nalezljive bolezni; - ogroženost bolnikov in populacije, upoštevaje strokovna dognanja o posamezni nalezljivi bolezni ter vrstah in učinkovitosti diagnostike, zdravljenja in možnih preventivnih ukrepih; - druga strokovno-medicinska merila in kazalnike glede na specifične značilnosti posamezne nalezljive bolezni; - tehnične, kemične in druge lastnosti blaga, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na pojav in širjenje nalezljivih bolezni; - vrste storitev (glede na način izvajanja, pri čemer se zlasti upošteva kontaktnost storitve), izvajanje katere bi vplivalo ali bi lahko vplivalo na prenos nalezljive bolezni. (6) Med kazalniki iz prejšnjega odstavka se pri pripravi strokovne ocene uporabijo tisti, ki so na voljo v času priprave. Nacionalni inštitut za javno zdravje zagotavlja, da kazalniki združujejo enake vsebinsko standardizirane podatke, ki jih posredujejo zdravstveni zavodi, laboratoriji in organizacije iz tega zakona. (7) Strokovna skupina pri pripravi strokovne ocene upošteva tudi podatke Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni, ki se nanašajo na epidemiološko situacijo v posamezni državi, ali druge uradne podatke tujih ali mednarodno priznanih institucij s področja javnega zdravja, če takšna ocena oziroma uradni podatki obstajajo. (8) Nacionalni inštitut za javno zdravje nudi strokovni skupini pri pripravi strokovne ocene strokovno, tehnično, kadrovsko in drugo potrebno pomoč. Podporo strokovni skupini glede na potrebe nudijo tudi izvajalci zdravstvene dejavnosti na terciarni ravni, Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani in Nacionalni inštitut za biologijo. (9) Strokovna ocena se objavi na spletnih straneh Vlade Republike Slovenije, ministrstva, pristojnega za zdravje, in Nacionalnega inštituta za javno zdravje, najkasneje naslednji dan po sprejemu uredbe iz 39. člena tega zakona. (10) Člani strokovne skupine imajo za čas sodelovanja v strokovni skupini pravico do odsotnosti z dela, kot jo ureja zakon, ki ureja delovna razmerja, za primere opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih. Člani strokovne skupine so upravičeni do nagrade in povračila stroškov za delo po predpisih, ki jih sprejme minister, pristojen za zdravje, sredstva za izplačilo nagrade in stroškov za delo pa zagotavlja ministrstvo, pristojno za zdravje. 39.b člen (1) Istočasno z vložitvijo predloga uredbe iz 39. člena Vladi Republike Slovenije pristojni minister pošlje predlog uredbe v seznanitev Državnemu zboru Republike Slovenije. (2) Ko Vlada Republike Slovenije sprejme uredbo iz 39. člena tega zakona, jo nemudoma pošlje v seznanitev Državnemu zboru Republike Slovenije. Poslanke in poslanci se seznanijo z uredbo na seji delovnega telesa, pristojnega za obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov s področja javnega zdravja, najkasneje peti dan po njenem prejemu. (3) Uredbo ali del uredbe, s katero želi Vlada Republike Slovenije podaljšati veljavnost po vsebini istega ukrepa iz 39. člena tega zakona preko 30 dni in preko 60 dni, obravnava delovno telo iz prejšnjega odstavka ter predlaga in glasuje o sklepu, ki podaja soglasje k uredbi ali delu uredbe Vlade Republike Slovenije. Delovno telo iz prejšnjega odstavka predlagani sklep pošlje v odločanje Državnemu zboru Republike Slovenije. Predlagani sklep je izglasovan, če zanj glasuje večina navzočih poslank in poslancev Državnega zbora Republike Slovenije. (4) Uredbo ali del uredbe, s katero želi Vlada Republike Slovenije podaljšati veljavnost po vsebini istega ukrepa iz 39. člena tega zakona preko 90 dni, obravnava delovno telo iz drugega odstavka tega člena ter predlaga in glasuje o sklepu, ki podaja soglasje k podaljšanju veljavnosti uredbe ali dela uredbe Vlade Republike Slovenije preko 90 dni. Delovno telo iz drugega odstavka tega člena predlagani sklep pošlje v odločanje Državnemu zboru Republike Slovenije. Predlagani sklep je izglasovan, če zanj glasuje večina vseh poslank in poslancev Državnega zbora Republike Slovenije. (5) Postopek iz prejšnjega odstavka se ponovi vsakokrat, ko Vlada Republike Slovenije sprejme uredbo, s katero podaljša veljavnost po vsebini istega ukrepa iz 39. člena tega zakona za nadaljnjih 30 dni. 40. člen Obvezna je preiskava krvodajalcev in dajalcev drugih tkiv in organov pri vsakem odvzemu človeškega materiala za presajanje, umetno inseminacijo in fertilizacijo in vitro na prisotnost povzročiteljev sifilisa, hepatitisov, aidsa in drugih bolezni, ki se prenašajo s človeškim materialom. Preiskave človeškega materiala iz prejšnjega odstavka so obvezne tudi pred posegom v primerih, ko odvzem ni bil opravljen v Republiki Sloveniji oziroma če ni izkazano, da je bila opravljena preiskava negativna. 41. člen Obvezna je preiskava krvi nosečnic na navzočnost povzročiteljev hepatitisov, ki se prenašajo vertikalno, toksoplazmoze in sifilisa. Minister, pristojen za zdravje, odredi na predlog Zdravstvenega sveta obvezno preiskavo nosečnic tudi v drugih primerih, ko to terjajo epidemiološke razmere. V postopku priprave odredbe iz prejšnjega odstavka je potrebno pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede njenih finančnih posledic. 42. člen Pokop, izkop, prekop ali prevoz trupla umrlega za nalezljivo boleznijo se opravi na način in pod pogoji, ki onemogočajo širjenje okužbe in jih podrobneje določi minister, pristojen za zdravje. III. PREPREČEVANJE IN OBVLADOVANJE BOLNIŠNIČNIH OKUŽB 43. člen Bolnišnične okužbe so okužbe, ki so v neposredni vzročni zvezi z izpostavljenostjo pri postopkih diagnostike, zdravljenja, zdravstvene nege, rehabilitacije ali pri drugih postopkih v zdravstveni dejavnosti. 44. člen Vsaka fizična ali pravna oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost izvaja program preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb. Program iz prejšnjega odstavka pripravi strokovni vodja organizacije, ki opravlja zdravstveno dejavnost, izvajajo pa ga za to dejavnost usposobljeni zdravstveni delavci oziroma zdravstveni sodelavci, po njihovih navodilih pa vsi drugi zaposleni. Program iz prvega odstavka tega člena mora obsegati: - epidemiološko spremljanje bolnišničnih okužb, - doktrino izvajanja vseh diagnostičnih, terapevtskih, negovalnih in ostalih postopkov, - doktrino sterilizacije, dezinfekcije, čiščenja in rokovanja z odpadki, - doktrino ravnanja z bolniki, zdravstvenimi delavci in sodelavci z okužbami, - program zaščite zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev na delovnih mestih, - program usposabljanja zdravstvenih delavcev in drugih zaposlenih. 45. člen Minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije predpiše minimalne strokovne, organizacijske in tehnične pogoje za pripravo in izvajanje programa iz prejšnjega člena. IV. SPREMLJANJE IN NADZORSTVO NAD IZVAJANJEM UKREPOV 46. člen Spremljanje izvajanja splošnih in posebnih ukrepov iz tega zakona ter preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb opravljajo Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo. Zdravstvena inšpekcija preverja, ali fizične in pravne osebe, ki izvajajo zdravstveno dejavnost, imajo in izvajajo program preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno varstvo ter zdravstvena inšpekcija se morajo medsebojno obveščati o ugotovitvah in ukrepih. 46.a člen Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb tega zakona opravlja zdravstvena inšpekcija, v zvezi z izvajanjem ukrepov iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, ki spadajo na delovno področje drugih ministrstev, pa tudi inšpektorji, ki delujejo na tem delovnem področju, razen če zakon določa drugače. Pri izvajanju nadzora nad ukrepi iz prvega odstavka 39. člena tega zakona, ki spadajo na delovno področje drugih ministrstev, ima pristojni inšpektor pravico in dolžnost: - prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so zbolele za določeno nalezljivo boleznijo; - prepovedati zbiranje ljudi na javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni; - omejiti ali prepovedati promet posameznih vrst blaga in izdelkov; - odrediti druge ukrepe in opraviti dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. 47. člen Pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni ima zdravstvena inšpekcija pravico in dolžnost: 1. prepovedati osebam, ki so zbolele za določenimi nalezljivimi boleznimi ali so zdravi nosilci povzročiteljev nalezljivih bolezni, opravljati določena dela in delovne naloge, kjer lahko ogrozijo zdravje drugih oseb; 2. prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so zbolele za določeno nalezljivo boleznijo; 3. odrediti dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo ter druge sanitarne ukrepe; 4. odrediti osamitev oseb, ki so zbolele za določenimi nalezljivimi boleznimi, in njihovo zdravljenje; 5. prepovedati delo osebam, ki delajo na delovnih mestih, za katera je predpisan obvezen predhodni zdravstveni pregled, pa pregled ni bil opravljen; 6. prepovedati delo osebam, pri katerih je bil pri zdravstveno higienskem pregledu odrejen zdravstveni pregled, pa pregled ni bil opravljen; 7. odrediti zdravstveni pregled oseb in materiala, če je podan sum na nalezljivo bolezen; 8. odrediti druge predpisane splošne ali posebne ukrepe. 48. člen Pri izvajanju zdravstvenega nadzorstva ima zdravstvena inšpekcija na mejnih prehodih iz 1. člena zakona, ki ureja zdravstveno inšpekcijo poleg ukrepov iz prejšnjega člena pravico in dolžnost tudi: 1. prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so okužene s kolero, kugo ali virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg); 2. odrediti druge predpisane sanitarno-tehnične in sanitarno-higienske ukrepe v skladu z zakonom, mednarodnimi konvencijami ter drugimi mednarodnimi pogodbami. O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora zdravstvena inšpekcija nemudoma obvestiti ministra, pristojnega za zdravje, in ministra, pristojnega za notranje zadeve. 49. člen Ukrepe iz 47. in 48. člena tega zakona odredi zdravstvena inšpekcija z odločbo, izdano v upravnem postopku. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. V. FINANCIRANJE 50. člen Dejavnost Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije in zavodov za zdravstveno varstvo na podlagi tega zakona se financira iz državnega proračuna v skladu z letnimi programi dela. Stroške splošnih ukrepov iz 9. člena tega zakona plačajo lastniki, upravljalci in najemniki stanovanjskih in drugih objektov ter fizične in pravne osebe, ki izdelujejo oziroma prodajajo živila oziroma predmete splošne uporabe. Stroške posebnih ukrepov, ki se opravijo pri posamezniku v obliki zdravstvenih storitev ali po posebnih programih v skladu s tem zakonom, plačuje - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za zavarovane osebe iz 15. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93), - državni proračun za osebe iz 7. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, - posameznik ali njegov delodajalec za storitve iz drugega odstavka 24. člena tega zakona in storitve, določene s programom iz 25. člena tega zakona, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja (neobvezna cepljenja, cepljenja v mednarodnem prometu), - fizična ali pravna oseba za storitve iz drugega odstavka 24. člena tega zakona in storitve, določene s programom iz 25. člena tega zakona, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja (neobvezna cepljenja, cepljenja v mednarodnem prometu), - delodajalec za storitve iz 31. člena tega zakona, ki niso predmet obveznega zdravstvenega zavarovanja. VI. POSEBNE DOLOČBE 51. člen Policija v okviru svojih pravic in dolžnosti sodeluje pri izvajanju ukrepov, ki so določeni v 37., 39., drugem odstavku 46.a, 47. in 48. členu tega zakona. Pri izvajanju ukrepov iz 37. in 39. člena tega zakona sodelujejo tudi organi in enote za zaščito, reševanje in pomoč v skladu s posebnim zakonom. 51.a člen Vključitev necepljenega otroka v javni vrtec, kot je opredeljen po zakonu, ki ureja vrtce, in v javno sofinancirani program zasebnega vrtca v skladu z zakonom, ki ureja vrtce, se zavrne, če iz potrdila pediatra o zdravstvenem stanju otroka izhaja, da otrok ni bil cepljen proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, pa za to ne obstajajo medicinski razlogi, ugotovljeni z odločbo o opustitvi cepljenja iz 22.č člena tega zakona. Ne glede na prejšnji odstavek se v javni vrtec, kot je opredeljen po zakonu, ki ureja vrtce, in v javno sofinancirani program zasebnega vrtca v skladu z zakonom, ki ureja vrtce, lahko vključi otrok, ki je v postopku pridobitve odločbe o opustitvi cepljenja iz 22.č člena zakona. Za otroka iz prejšnjega odstavka velja, da se pogoji za vključitev preverjajo ob vključitvi v naslednjem šolskem letu. 51.b člen Kandidati, ki se vpisujejo v programe srednjih in visokošolskih zavodov ter fakultet, ki izobražujejo s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja in socialnega varstva, morajo ob vpisu imeti opravljeno cepljenje v skladu s programom cepljenja iz 25. člena tega zakona, sicer se vpis kandidata zavrne, razen v primeru, ko je z odločbo o opustitvi cepljenja iz 22.č člena tega zakona ugotovljeno, da za opustitev cepljenja obstajajo utemeljeni medicinski razlogi. 52. člen Zdravnik oziroma zdravstveni zavod, ki je sprejel na obvezno zdravljenje tujca ali mu odredil osamitev oziroma izvršil odločbo o karanteni, mora o tem nemudoma obvestiti Policijo. 53. člen Minister, pristojen za zdravje, in minister, pristojen za veterinarstvo, ustanovita kot stalno strokovno in svetovalno telo skupno komisijo za zoonoze, določita število članov, sestavo in imenujeta člane komisije. Skupna komisija se ustanovi pri ministrstvu, pristojnem za zdravje. VI.A ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZA ŠKODO, KI NASTANE OSEBI ZARADI OBVEZNEGA CEPLJENJA 53.a člen Oseba, ki ji je z obveznim cepljenjem po tem zakonu nastala škoda na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, ima pravico do odškodnine. Če oseba iz prejšnjega odstavka umre zaradi posledic obveznega cepljenja, imajo pravico do odškodnine pod pogoji, določenimi v tem zakonu, njen zakonec oziroma partner, s katerim je živela v zunajzakonski skupnosti, njeni otroci in starši. Kot škoda iz prvega odstavka tega člena se ne šteje škoda, ki je posledica strokovne nepravilnosti pri opravljanju cepljenja ali ki je posledica neustrezne kakovosti cepiva v skladu s predpisom, ki ureja zdravila. Kadar je škoda na zdravju ali smrt osebe, ki se je cepila, nastala kot posledica nepravilnega ravnanja strokovnih oseb pri cepljenju ali neustrezne kakovosti cepiva, se za odškodninsko odgovornost oziroma odgovornosti proizvajalca cepiva uporabljajo predpisi civilnega prava. 53.b člen Oseba iz prvega odstavka prejšnjega člena ima pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem znesku v višini 60.000 eurov. Zakonec oziroma partner, ki je živel v zunajzakonski skupnosti z osebo iz prvega odstavka prejšnjega člena, ali, če gre za mladoletno osebo, njeni starši imajo v primeru njene smrti pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem skupnem znesku v višini 10.000 eurov. Otroci osebe iz prvega odstavka prejšnjega člena do 18. leta starosti imajo v primeru njene smrti pravico do odškodnine po tem zakonu v enkratnem skupnem znesku v višini 20.000 eurov. 53.c člen Zneske odškodnin po tem zakonu enkrat letno valorizira ministrstvo, pristojno za zdravje, v skladu s podatki Statističnega urada Republike Slovenije o višini letne inflacije. 53.č člen Postopek za pridobitev pravice do odškodnine po tem zakonu se začne z vlogo, ki se vloži pri ministrstvu, pristojnem za zdravje. Vloga se lahko vloži najpozneje v šestih letih od dneva cepljenja osebe, kolikor je bila cepljena na ozemlju Republike Slovenije. Vloga mora vsebovati: - ime in priimek osebe, ki je cepljena, - ime in priimek osebe, ki uveljavlja pravico do odškodnine, - naziv in sedež zdravstvenega zavoda oziroma druge pravne ali fizične osebe, kjer je bilo cepljenje opravljeno, - podatke in dokumentacijo o cepljenju in domnevnih posledicah cepljenja (npr. o datumu cepljenja, nalezljivi bolezni, zoper katero je bilo cepljenje opravljeno, domnevnih posledicah cepljenja, dokumentacijo o zdravljenju domnevnih posledic cepljenja ipd.). Ministrstvo, pristojno za zdravje, zaradi odločanja o vlogi lahko samo pridobi ali preveri podatke iz zdravstvene dokumentacije osebe, ki je bila cepljena. Podatki v vlogi so zaupni. 53.d člen O pravici do odškodnine v skladu s tem zakonom odloči minister, pristojen za zdravje, na podlagi strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo (v nadaljnjem besedilu: komisija za ugotavljanje vzročne zveze) in mnenja invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: invalidska komisija). Komisijo za ugotavljanje vzročne zveze imenuje minister, pristojen za zdravje, med strokovnjaki ustrezne medicinske stroke. Minister, pristojen za zdravje, podrobneje določi način dela komisije za ugotavljanje vzročne zveze. Sredstva za delo komisije za ugotavljanje vzročne zveze se zagotavljajo iz državnega proračuna. Ministrstvo, pristojno za zdravje, posreduje podatke in dokumentacijo iz prejšnjega člena komisiji za ugotavljanje vzročne zveze in invalidski komisiji, ki dasta svoje strokovno mnenje najpozneje v treh mesecih od prejema zaprosila za mnenje. Strokovno mnenje invalidske komisije se v primeru smrti osebe iz 53.a člena tega zakona ne zahteva. Mnenje komisije za ugotavljanje vzročne zveze mora vsebovati oceno o tem, ali je nastala škoda na zdravju osebe oziroma smrt osebe iz 53.a člena tega zakona posledica obveznega cepljenja, oziroma oceno, ali obstaja vzročna zveza med obveznim cepljenjem in škodo, povzročeno na zdravju oziroma s smrtjo osebe iz 53.a člena tega zakona. Invalidska komisija da mnenje o tem, ali gre pri osebi iz 53.a člena tega zakona za resno in trajno zmanjšanje življenjskih funkcij. Minister, pristojen za zdravje, izda odločbo iz prvega odstavka tega člena v upravnem postopku v 30 dneh od prejema mnenj komisij iz tega člena. Če oseba, ki je dala vlogo za uveljavljanje pravice do odškodnine po tem zakonu, med postopkom umre, se postopek s sklepom ustavi. Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. 53.e člen Odškodnine, ki se izplačujejo po tem zakonu, se plačujejo iz sredstev državnega proračuna. Sredstva iz prejšnjega odstavka se zagotavljajo v finančnem načrtu ministrstva, pristojnega za zdravje. 53.f člen Z izplačilom odškodnine po tem zakonu je poravnana vsa škoda, za katero je po tem zakonu objektivno odgovorna država. VII. KAZENSKE DOLOČBE 53.g člen Za vodenje prekrškovnega postopka in izrekanje glob po tem zakonu je pristojna tista inšpekcija, za katero je določena pristojnost za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona v skladu s 46.a členom tega zakona. 54. člen Z globo od 4.000 do 100.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba: 1. če ne omogoči opravljanja higienskih pregledov s svetovanjem, predhodnih zdravstvenih pregledov, kot tudi odvzema potrebnega materiala in izvajanja drugih ukrepov za varstvo pred nalezljivimi boleznimi, določenimi s tem zakonom (drugi odstavek 4. člena); 1.a če ravna v nasprotju s programi za preprečevanje, obvladovanje, odstranitev in izkoreninjenje nalezljivih bolezni iz četrtega odstavka 5. člena tega zakona, ki se nanašajo na cepljenja v času razglašene epidemije nalezljive bolezni; 2. če ravna v nasprotju z drugim odstavkom 15. člena tega zakona; 3. če ne omogoči dezinfekcije iz 26. člena tega zakona; 4. če ne omogoči dezinsekcije ali razuševanja iz 27. člena tega zakona; 5. če ne omogoči deratizacije iz 28. člena tega zakona; 6. če kot delodajalec ne omogoči obveznih zdravstvenih pregledov iz 31. člena tega zakona; 7. če zaposluje oziroma omogoča delo osebam v nasprotju s 33. členom tega zakona; 8. če ne izvaja materialne dolžnosti iz 2. točke prvega odstavka 37. člena tega zakona; 9. če ne izvaja posebnih nalog iz 3. točke prvega odstavka 37. člena tega zakona;

10. (črtana) 11. če opravi pokop, izkop, prekop ali prevoz trupla v nasprotju z 42. členom tega zakona; 12. če ne pripravi ali ne izvaja programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (44. člen); 12.a če se ne ravna v skladu z ukrepi pristojne inšpekcije iz drugega odstavka 46.a člena tega zakona ali če se jih onemogoča; 13. če se ne ravna ali onemogoča ukrepe zdravstvene inšpekcije iz 47. člena tega zakona; 14. če se ne ravna ali onemogoča ukrepe zdravstvene inšpekcije na državni meji iz prvega odstavka 48. člena tega zakona. Z globo od 2.000 do 50.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost. Z globo od 400 do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje posameznik, odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost. Z globo od 400 do 40.000 evrov se kaznuje pravna oseba, ki ravna v nasprotju z 51. a in 51.b členom tega zakona. 55. člen Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje za prekršek zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec: 1. če se v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 37. člena tega zakona izmika ali ne odzove na opravljanje delovne dolžnosti; 2. če ne izvaja programa preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb (drugi odstavek 44. člena tega zakona). 56. člen Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje za prekršek zdravnik: 1. če odkrije ali posumi na nalezljivo bolezen na podlagi anamnestičnih podatkov, kliničnega pregleda in epidemioloških razmer in ne izvede nemudoma ustreznih ukrepov, določenih s tem zakonom (prvi odstavek 12. člena); 2. če osebe, ki jo je poškodovala stekla žival ali je bila v stiku s steklo živaljo ali živaljo za katero se sumi, da je stekla, ne napoti takoj v specializirano (antirabično) ambulanto pristojnega zavoda za zdravstveno varstvo (13. člen); 3. če takoj po postavljeni diagnozi oziroma sumu nalezljive bolezni ne prijavi pristojnemu zavodu za zdravstveno varstvo: - vsakega pojava nalezljive bolezni iz 8. člena tega zakona ali smrti zaradi nje (1. točka 14. člena) - vsakega suma na davico, gnojni meningitis, virusno hemoragično mrzlico, kolero, kugo, ošpice, otroško paralizo in steklino (2. točka 14. člena) - vsake epidemije ali suma na epidemijo nalezljive bolezni (3. točka 14. člena) - vsakega izločanja povzročitelja trebušnega tifusa, drugih salmonel, šigel, kampilobaktra, jersinije in lamblije (4. točka 14. člena) - vsakega nosilstva virusov hepatitisov B in C, povzročiteljev aidsa in povzročiteljev malarije (5. točka 14. člena) - vsakega ugriza in stika s steklo živaljo ali na steklino sumljivo živaljo (6. točka 14. člena); 4. če ne odredi osamitve zbolelega ali osebe za katero se sumi, da je zbolela za nalezljivo boleznijo, kadar bi njeno svobodno gibanje lahko povzročilo direkten ali indirekten prenos bolezni na druge osebe (prvi odstavek 18. člena); 5. če ravna v nasprotju z 22. in 23. členom tega zakona; 6. če ravna v nasprotju z 22.a členom tega zakona; 7. če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 24. člena tega zakona; 8. če v nasprotju s 40. členom ne opravi preiskave krvodajalcev in dajalcev drugih tkiv in organov; 9. če v nasprotju z 41. členom ne opravi preiskave krvi nosečnic; 10. če sprejme na obvezno zdravljenje tujca ali mu odredi osamitev, pa o tem ne obvesti nemudoma pristojnega organa za notranje zadeve (52. člen). 57. člen Z globo od 400 do 4.000 eurov se kaznuje za prekršek posameznik: 1. če ne ravna v skladu z ukrepom osamitve iz drugega odstavka 18. člena tega zakona; 2. če ne ravna v skladu z ukrepom karantene iz prvega odstavka 19. člena tega zakona; 2.a če ne ostane na naslovu, kjer izvaja karanteno na domu, ali ne omeji fizičnih stikov z osebami, ki ne prebivajo na tem naslovu v skladu z osmim odstavkom 19.a člena, sedmim odstavkom 19.b člena ali prvim odstavkom 19.c člena tega zakona; 2.b če pri izpolnjevanju podatkov na podlagi četrtega in petega odstavka 19.b člena tega zakona navede neresnične podatke, na podlagi katerih pridobi izjavo o karanteni na domu, čeprav ni bil v visoko tveganem stiku s povzročiteljem nalezljive bolezni ali ne prihaja iz območja z visokim tveganjem za okužbo; 3. če se ne zdravi oziroma ne ravna v skladu z 20. členom tega zakona; 4. če se izmika ali onemogoča obvezno cepljenje iz prvega odstavka 22. člena tega zakona; 5. če zavrača ali se izmika zaščiti s specifičnimi imunoglobulini v nasprotju s 23. členom tega zakona, 6. če zavrača ali se izmika zaščiti z zdravili v nasprotju s 24. členom tega zakona; 7. če zavrača ali onemogoča dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo iz 26., 27. in 28. člena tega zakona; 8. če zavrača ali se izmika obveznim higienskim pregledom s svetovanjem iz 31. člena tega zakona; 9. če opravlja delo ali dejavnost brez obveznega predhodnega zdravstvenega pregleda iz 31. člena tega zakona; 10. če zavrača ali se izmika obveznim zdravstvenim pregledom iz 32. člena tega zakona; 11. če ne opravi zdravstvenega pregleda, ki mu je bil odrejen pri zdravstveno higienskem pregledu; 12. če opravlja delo v nasprotju s 33. členom tega zakona; 13. če ravna v nasprotju s 35. členom tega zakona;

14. (črtana) Za dejanje iz 1. do 6. točke prejšnjega odstavka se kaznuje za prekršek z globo od 400 do 4.000 eurov starš ali skrbnik otroka, ki je storil prekršek, če je to neposredna posledica opustitve starševske skrbi ali obveznosti skrbnika. 57.a člen Za prekrške iz tega zakona se lahko v hitrem postopku izreče globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane globe, določene s tem zakonom. Zakon o nalezljivih boleznih – ZNB (Uradni list RS, št. 69/95) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: »VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 58. člen Minister, pristojen za zdravstvo, izda izvršilne predpise iz tega zakona v osmih mesecih po njegovi uveljavitvi. Do izdaje izvršilnih predpisov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, naslednji izvršilni predpisi: 1. pravilnik o pogojih in načinu opravljanja obvezne imunizacije, seroprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim in osebah, za katere velja ta obveznost (Uradni list SFRJ, št. 68/91); 2. pravilnik o ukrepih za varstvo pred vnosom in zatiranje kolere, kuge, virusnih hemoragičnih mrzlic, rumene mrzlice in malarije (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 3. pravilnik o pogojih in načinu vodenja podatkov o laboratorijskih preiskavah ter o dajanju obvestil o povzročiteljih posameznih nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 4. pravilnik o pogojih za opravljanje dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije zaradi preprečevanja in zatiranja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 5. pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb, ki so prebolele trebušni tifus, bacilarno grižo ali salmoneloze (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 6. pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb pod zdravstvenim nadzorstvom zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 7. pravilnik o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja spolne bolezni (Uradni list SRS, št. 23/75); 8. odredba o obveznem zdravljenju tuberkuloznih bolnikov (Uradni list LRS, št. 16/56); 9. pravilnik o načinu prijavljanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 10. pravilnik o pogojih in načinu izkopavanja in prevoza trupel (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 11. odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene zmanjšane odpornosti (AIDS) (Uradni list SFRJ, št. 36/86); 12. odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene zmanjšane odpornosti (Uradni list SFRJ, št. 36/87 in 53/87); 13. pravilnik o ukrepih za varstvo pred širjenjem okužbe znotraj zdravstvenih organizacij (Uradni list SFRJ, št. 49/86); 14. pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjanje stekline pri živalih (Uradni list SFRJ, št. 39 /88); 15. pravilnik o načinu odvzemanja vzorcev in metodah za laboratorijsko analizo pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87); 16. pravilnik o higienski neoporečnosti pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87); 17. pravilnik o opravljanju zdravstvenih pregledov oseb, ki so pod zdravstvenim nadzorom zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list SRS, št. 1/88); 18. pravilnik o minimalnih sanitarno-higienskih pogojih za opravljanje dejavnosti frizerskih, kozmetičnih in podobnih storitev (Uradni list SRS, št. 1/88 in 33/93); 19. pravilnik o posebnih ukrepih pri zastrupitvah in infekcijah oseb s hrano in o njihovem preprečevanju (Uradni list SRS, št. 24/81 in 35/82). Minister, pristojen za zdravstvo, izda pooblastila za izvajanje nalog iz tega zakona najpozneje v 30 dneh po uveljavitvi zakona. 59. člen Organizacije, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zasebni zdravstveni delavci morajo v šestih mesecih po uveljavitvi predpisa iz 45. člena tega zakona sprejeti in začeti izvajati programe preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb. 60. člen Pravne osebe, ki so v skladu s predpisi opravljale dejavnost dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije do uveljavitve tega zakona, lahko to dejavnost opravljajo do sprejema predpisa iz 30. člena tega zakona pod pogojem, da sklenejo pogodbo o strokovnem sodelovanju s pristojnim zavodom za zdravstveno varstvo. 61. člen Z uveljavitvijo tega zakona se preneha uporabljati zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo (Uradni list SFRJ, št. 51/84 in 63/90) in preneha veljati zakon o varstvu prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi (Uradni list SRS, št. 18/87). 62. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov na področju zdravja – ZdZPZ (Uradni list RS, št. 47/04) vsebuje naslednjo končno določbo: »36. člen Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. «. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB-A (Uradni list RS, št. 119/05) spreminja 58. člen zakona tako, da se glasi: »58. člen Minister, pristojen za zdravje, izda izvršilne predpise iz tega zakona v osmih mesecih po njegovi uveljavitvi. Do izdaje izvršilnih predpisov iz prejšnjega odstavka se uporabljajo, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom, naslednji izvršilni predpisi: 1. pravilnik o pogojih in načinu opravljanja obvezne imunizacije, seroprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim in osebah, za katere velja ta obveznost (Uradni list SFRJ, št. 68/91); 2. pravilnik o ukrepih za varstvo pred vnosom in zatiranje kolere, kuge, virusnih hemoragičnih mrzlic, rumene mrzlice in malarije (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 3. pravilnik o pogojih in načinu vodenja podatkov o laboratorijskih preiskavah ter o dajanju obvestil o povzročiteljih posameznih nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 4. pravilnik o pogojih za opravljanje dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije zaradi preprečevanja in zatiranja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 5. pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb, ki so prebolele trebušni tifus, bacilarno grižo ali salmoneloze (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 6. pravilnik o zdravstvenih pregledih oseb pod zdravstvenim nadzorstvom zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 7. pravilnik o izvrševanju varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja spolne bolezni (Uradni list SRS, št. 23/75); 8. odredba o obveznem zdravljenju tuberkuloznih bolnikov (Uradni list LRS, št. 16/56); 9. pravilnik o načinu prijavljanja nalezljivih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 10. pravilnik o pogojih in načinu izkopavanja in prevoza trupel (Uradni list SFRJ, št. 42/85); 11. odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene zmanjšane odpornosti (AIDS) (Uradni list SFRJ, št. 36/86); 12. odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene zmanjšane odpornosti (Uradni list SFRJ, št. 36/87 in 53/87); 13. pravilnik o ukrepih za varstvo pred širjenjem okužbe znotraj zdravstvenih organizacij (Uradni list SFRJ, št. 49/86); 14. pravilnik o ukrepih za zatiranje in izkoreninjanje stekline pri živalih (Uradni list SFRJ, št. 39 /88); 15. pravilnik o načinu odvzemanja vzorcev in metodah za laboratorijsko analizo pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87); 16. pravilnik o higienski neoporečnosti pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87); 17. pravilnik o opravljanju zdravstvenih pregledov oseb, ki so pod zdravstvenim nadzorom zaradi preprečevanja nalezljivih bolezni (Uradni list SRS, št. 1/88); 18. pravilnik o minimalnih sanitarno-higienskih pogojih za opravljanje dejavnosti frizerskih, kozmetičnih in podobnih storitev (Uradni list SRS, št. 1/88 in 33/93); 19. pravilnik o posebnih ukrepih pri zastrupitvah in infekcijah oseb s hrano in o njihovem preprečevanju (Uradni list SRS, št. 24/81 in 35/82). Minister, pristojen za zdravje, izda pooblastila za izvajanje nalog iz tega zakona najpozneje v 30 dneh po uveljavitvi zakona.«; ter vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: »9. člen Za postopke glede uveljavljanja odškodnine za škodo po tem zakonu, ki so se začeli pred sodiščem pred uveljavitvijo tega zakona, pa še niso zaključeni, se glede višine odškodnine uporabljajo določbe 53.b in 53.c člena zakona. 10. člen Minister, pristojen za zdravje, izda predpisa iz tretjega odstavka 22.b člena in drugega odstavka 53.d člena zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. 11. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo – ZIUZEOP (Uradni list RS, št. 49/20) vsebuje naslednjo končno določbo: »109. člen (začetek veljavnosti) (1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. (2) Vlada lahko predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije prenehanje veljavnosti tega zakona v celoti ali v njegovih posamičnih delih tudi pred potekom rokov, ki jih določa ta zakon, če oceni, da to utemeljujejo spremenjene razmere.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB-B (Uradni list RS, št. 142/20) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: »PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 5. člen Minister, pristojen za zdravje, v roku treh mesecev od uveljavitve tega zakona izda podzakonski akt iz osmega odstavka 22.a člena zakona. 6. člen Predloge za opustitev cepljenja, ki so bili vloženi pred uveljavitvijo tega zakona in do uveljavitve tega zakona o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, je treba dopolniti skladno z 22. a členom zakona najkasneje v roku dvanajst mesecev od uveljavitve tega zakona, sicer jih ministrstvo, pristojno za zdravje, zavrže. 7. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«. Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 – ZIUOPDVE (Uradni list RS, št. 175/20) vsebuje naslednjo končno določbo: »142. člen (začetek veljavnosti) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. «. Zakon o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 – ZDUOP (Uradni list RS, št. 15/21) vsebuje naslednjo končno določbo: »65. člen (začetek veljavnosti) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. «. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB-C (Uradni list RS, št. 82/21) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: »PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 4. člen Informacijsko rešitev iz prvega odstavka 19.b člena zakona Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za javno upravo, kot pogodbenim obdelovalcem na portalu eUprava, vzpostavi v petnajstih dneh od uveljavitve tega zakona. Do vzpostavitve informacijske rešitve iz prvega odstavka 19.b člena zakona oseba, ki je obveščena o tem, da je bila v visoko tveganem stiku, neposredno od okužene osebe ali prek mobilne aplikacije #OstaniZdrav iz 46. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20 in 175/20 – ZIUOPDVE), lahko pridobi dokazilo za uveljavljanje pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva v skladu s četrtim in šestim odstavkom 30. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20 in 15/21 – ZDUOP). 5. člen Osebi, ki je bila v karanteni na domu na podlagi 30. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203 /20 in 15/21 – ZDUOP) in potrebuje dokazilo o karanteni na domu zaradi uveljavljana pravice do nadomestila plače ali drugih pravic iz naslova zdravstvenega in socialnega varstva, Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije izda potrdilo o karanteni na domu iz četrtega odstavka 30. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20 in 15/21 – ZDUOP) do 31. decembra 2021. 6. člen Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati: - 10., 11. in 12. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20 in 175/20 – ZIUOPDVE), - 29. in 30. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20 in 15/21 – ZDUOP), - Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 79/21). Ne glede na prejšnji odstavek se: - določbe iz prve alineje prejšnjega odstavka in 29. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20 in 15/21 – ZDUOP) uporabljajo do začetka uporabe tega zakona; - četrti in šesti odstavek 30. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20 in 15/21 – ZDUOP) uporabljata do vzpostavitve informacijske rešitve iz prvega odstavka 19.b člena zakona; - predpis iz tretje alineje prejšnjega odstavka uporablja do uveljavitve predpisa iz drugega odstavka spremenjenega 19. člena zakona, s katerim se določijo območja z visokim tveganjem za okužbo s povzročiteljem nalezljive bolezni COVID-19 in morebitne izjeme od karantene za osebe, ki prihajajo iz območij z visokim tveganjem za okužbo s SARS-CoV-2. 7. člen Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne peti dan po uveljavitvi.«. Odločba o ugotovitvi, da je 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z Ustavo in o ugotovitvi, da je bil Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z Ustavo (Uradni list RS, št. 178 /21) določa: »1. Točka 4 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUPDVE, 15/21 – ZDUOP in 82/21) je v neskladju z Ustavo.

2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporablja 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, pri čemer se uporablja tudi za storitve.

4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 25/20, 29/20, 32/20, 37/20, 42/20, 44/20, 47/20, 53/20, 58 /20 in 59/20) je bil v neskladju z Ustavo.

5. Ugotovitev iz prejšnje točke izreka ima učinek razveljavitve.«. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalezljivih boleznih – ZNB-D (Uradni list RS, št. 125/22) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe: »PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 5. člen Pravilnik iz 39.a člena zakona, ki ureja nagrade in povračila stroškov članom strokovne skupine za opravljeno delo v tej skupini, sprejme minister najpozneje v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona. 6. člen Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«.